Otrok potrebuje dva starša in en dom

Ko je svetovalna delavka v vrtcu otroke vprašala, kje imajo svoj dom, je eden izmed dečkov odgovoril: »Nimam ga. Malo sem pri očetu, malo pri mamici.« V tem kratkem odgovoru je strnjena izkušnja številnih otrok, katerih starši so se razšli. Čeprav imajo lahko dva naslova in dva ljubeča starša, se včasih zgodi, da nimajo jasnega občutka, kje je njihov dom.

Ločitve segajo v vse pore družbe. V Sloveniji se vsako leto z njimi sooči več tisoč družin. Za starša ločitev pomeni izgubo partnerskega odnosa, preoblikovanje identitete in gradnjo novega življenja. Pogosto jo spremljajo tudi finančne stiske, iskanje novega bivališča in prilagajanje spremenjenim življenjskim okoliščinam. V središču vseh teh sprememb pa so otroci.

Varnost in stabilnost

Za otroka ločitev pogosto predstavlja enega največjih pretresov v življenju. Svet, ki je bil do tedaj samoumeven, se nenadoma spremeni. Družina, dom in vsakdanji ritem dobijo novo obliko. Že predšolski otroci zaznavajo, da se je v njihovem svetu zgodilo nekaj pomembnega. Čeprav ne razumejo vseh okoliščin, čutijo negotovost in spremembe. Zato je v tem obdobju še posebej pomembno, da ohranijo občutek varnosti in stabilnosti.

Pri odločanju o varstvu in vzgoji sodišča izhajajo iz načela največje koristi otroka. Pomemben cilj je ohranitev odnosa z obema staršema, zato se vse pogosteje uveljavlja deljeno skrbništvo. Takšna ureditev ima številne prednosti, saj otroku omogoča reden stik z obema staršema in ohranjanje pomembnih čustvenih vezi. Raziskave kažejo, da je za otrokov razvoj praviloma koristno, če po ločitvi ne izgubi odnosa z enim od staršev.

Toda otrokove koristi ni mogoče meriti zgolj s količino časa, ki ga preživi pri posameznem staršu. Razvojna psihologija opozarja, da otrok potrebuje tudi stabilnost in predvidljivost. Otroci se lažje razvijajo v okolju, kjer vedo, kaj lahko pričakujejo, kjer imajo ustaljene navade in kjer se počutijo varne. Prav zato je vprašanje doma veliko več kot vprašanje strehe nad glavo.

Ko odrasli govorimo o domu, pogosto mislimo na naslov ali nepremičnino. Otrok pa dom doživlja drugače. Zanj je to prostor, kjer so njegove stvari, njegove navade in ljudje, ki jim zaupa. Tam nastajajo spomini, vsakodnevni rituali in občutek pripadnosti. Otrok se ne naveže zgolj na ljudi, ampak tudi na prostor. Njegova soba, najljubše igrače, knjižna polica, pot do šole ali vrtca in znani obrazi v okolici postanejo del njegovega občutka varnosti.

Teorija navezanosti poudarja, da otrok potrebuje varno bazo, iz katere lahko raziskuje svet. Ta varna baza je najprej oseba, običajno starš, vendar je tesno povezana tudi z okoljem. Kadar otrok nima jasnega občutka, kam pripada, ali kadar ima občutek, da je vedno le na obisku, lahko to vpliva na njegovo doživljanje varnosti in stabilnosti.

Razlike se pogosto pokažejo tudi v šoli. Vsako gospodinjstvo ima svoja pravila, pričakovanja in vsakodnevne navade. Čeprav so razlike med staršema nekaj običajnega, mora otrok ob nenehnem prehajanju pogosto prilagajati svoje vedenje različnim okoljem. Učitelji zato opažajo, da so nekateri otroci v nekem obdobju bolj zbrani in pripravljeni na delo, v drugem pa utrujeni ali manj organizirani. Takšna nihanja niso nujno posledica pomanjkanja sposobnosti, ampak tudi posledica prilagajanja različnim življenjskim okoliščinam.

Za otroka je dom prostor, kjer so njegove stvari, njegove navade in ljudje, ki jim zaupa. Tam nastajajo spomini, vsakodnevni rituali in občutek pripadnosti.

Življenje v dveh svetovih

Posebej občutljivo je vprašanje fizičnega prostora. Odrasli pogosto razmišljamo predvsem o razdelitvi časa, otroci pa življenje doživljajo bolj konkretno. Pomembno jim je, kje spijo, kje hranijo svoje stvari in kam se vračajo po napornem dnevu. Mnogi otroci po ločitvi redno prenašajo oblačila, šolske potrebščine, športno opremo in druge osebne predmete med dvema gospodinjstvoma. Takšno življenje lahko pri nekaterih ustvarja občutek, da so nenehno na poti in da nikjer niso povsem doma.

To dobro ponazarja primer dijaka, ki med tednom biva v dijaškem domu. Čeprav večino tedna preživi stran od družine, praviloma ve, kam se vrača. Doma ga čakajo njegova soba, družinski člani, ustaljeno okolje in občutek pripadnosti. Dijaški dom je začasno bivališče, dom pa ostaja kraj, s katerim se identificira.

Pri nekaterih otrocih pa je po ločitvi staršev položaj drugačen. Živijo med dvema gospodinjstvoma, med dvema nizoma pravil in pogosto tudi med dvema različnima načinoma življenja. Čeprav imajo dva naslova, se lahko zgodi, da nimajo jasnega občutka, kateri prostor je zares njihov dom.

Na to opozarjajo tudi raziskave. V kvalitativni študiji otrok, starih med deset in trinajst let, ki so živeli v dveh domovih, so raziskovalci ugotovili, da so mnogi svojo izkušnjo opisovali kot življenje »v dveh svetovih«. Govorili so o občutkih izgube, razpetosti med staršema, vprašanjih pripadnosti in težavah pri oblikovanju občutka doma. Medtem ko odrasli razpravljajo o skrbništvu, pravicah in organizaciji življenja, otroci pogosto govorijo o domu, varnosti in pripadnosti.

To ne pomeni, da je deljeno skrbništvo slaba rešitev. Pomeni, da otrokove koristi ne moremo presojati zgolj skozi prizmo enakomerne razdelitve časa med staršema. Otrok potrebuje odnos z obema, vendar potrebuje tudi občutek doma, stabilnosti in pripadnosti.

Morda bi se zato morali ob razpravah o skrbništvu manj spraševati, koliko dni otrok preživi pri posameznem staršu, in bolj, kako sam doživlja svoj svet. Kajti za otroka ni vprašanje, pri kom je ta teden. Vprašanje je veliko preprostejše: Kje je moj dom?

Otrok potrebuje odnos z obema staršema, vendar potrebuje tudi občutek doma, stabilnosti in pripadnosti.

(D256: 56)